Ščitniki za goleni so zaščitna oprema za spodnji del nog pri nogometu, namenjena razpršitvi udarcev zunanjih sil in zmanjšanju nevarnosti zlomov golenice in fibule. Leta 1878 jih je izumil Sam Widdowson iz angleškega kluba Nottingham Forest in so obvezni za igralce med tekmami, čeprav predpisi ne določajo njihovih natančnih dimenzij. Po obliki so razvrščeni v "majhne" in "velike" ščitnike: prvi so lahki, vendar nudijo manj zaščite, zaradi česar so priljubljeni med napadalci, medtem ko drugi zagotavljajo večjo pokritost - vključno z zaščito gležnjev - in jih običajno uporabljajo obrambni igralci. Načini pritrditve vključujejo drsne varovale (pritrjene z rokavom) in fiksne varovale (pritrjene z integriranimi trakovi).
Izvor ščitnikov za goleni je mogoče izslediti nazaj do bronastih škornjev, ki so jih uporabljali v stari Grčiji in Rimu; Widdowson je kasneje prilagodil zaščitno opremo za kriket za uporabo v nogometu. Leta 2011 so senzorje, vgrajene v ščitnike za goleni, testirali za pomoč pri sojenju – posebej za zaznavanje potapljanja – vendar FIFA te tehnologije ni sprejela. Sodobni ščitniki za golen so izdelani iz materialov, kot so poliuretan (PU), plastika in ogljikova vlakna, pri čemer se profesionalni igralci pogosto odločajo za modele, ki uravnotežijo majhno težo z učinkovito zaščito. Poleg tega nekateri igralci uporabljajo "mini" ščitnike za golen zaradi njihove manjše teže in sposobnosti preprečevanja krčev v mečih; na primer, japonski igralec Keito Nakamura je med svetovnim prvenstvom 2026 nosil ta tip ščitnika.
