Vratarske rokavice so specializirani deli opreme, ki jih nosijo vratarji v nogometu. Medtem ko so bila pravila spremenjena že leta 1875, da bi dovolila uporabo rokavic, jih zgodnji vratarji na splošno niso hoteli nositi; vratar Manchester Cityja Frank Swift se je med finalom pokala FA leta 1934 še vedno odločil braniti z golimi rokami, francoski vratar Chayriguès pa je prav tako vztrajal pri igranju brez rokavic v dvajsetih letih prejšnjega stoletja. Čeprav "Cambridge Rules" iz leta 1863 niso določala opreme za vratarje, je britanski poslovnež William Sykes vložil prvi patent za vratarske rokavice leta 1885, čeprav nikoli niso prišle v množično proizvodnjo. Argentinski vratar Amadeo Carrizo je bil začetnik uporabe rokavic na tekmah za izboljšanje nadzora žoge, kar je sprožilo trend, ki so mu kmalu sledili tudi drugi.
V prvi polovici 20. stoletja so rokavice služile predvsem zaščiti pred mrazom in so bile običajno usnjene ali volnene. Leta 1949 se je francoski časopis *L'Équipe* zavzel za profesionalizacijo vratarske opreme. Eksperimentalni dizajni - kot so vrtnarske ali kuharske rokavice - so se pojavili v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Po vsesplošni uporabi penastih materialov iz lateksa v osemdesetih letih prejšnjega stoletja so se rokavice razvile v sodobno tekmovalno opremo, s tremi glavnimi slogi rezanja: ravna dlan, negativni rez (notranji šiv) in valjčni prst. Do leta 2010 so proizvajalci začeli eksperimentirati s tehnologijami, kot je 3D-tiskanje v proizvodnji rokavic. V času pred svetovnim nogometnim prvenstvom 2022 se je število svetovnih kupcev medletno povečalo za 323 %. Med svetovnim prvenstvom 2026 (ki ga gostijo ZDA, Kanada in Mehika) je švicarski vratar Gregor Kobel razkril, da je na svoje rokavice nanesel vazelin, da bi izboljšal oprijem.
